Vrtinec ljubezni

ju je razpel,

telesi v nasladi

njuni je zmlel.

Nastajajo in izginjajo.

Mojster je danes izdelal oklep.

Nov. Črnosvetleč.

Meču preveril ostrino, pred kratkim kaljen,

kot zmajev pogled.

Krvavordeč.

V sončnem zahodu morje drhti,

na obali ljubiva se

nežno jaz in ti.

Strast taliva v loncu blažene naslade,

ko na naju prvi

sončni žarek pade.

Rdeče češnje, sočne, gladke

kakor ustne tvoje sladke.

On: Kraljestvo menjam za tvoj nasmeh.

Ona: Ti nimaš kraljestva, jaz pa v tem trenutku ne – nasmeha. Kremžim se ob misli na zapisnike in sestanke … pa dolge ponedeljke.  *tu nekje sem se pa nasmehnila in ta nasmeh si smeš vzeti*

On si nasmeh vzame in ga spravi k licu, da ga spremlja ves dan po mestnih brezpotjih.

Noč, vsa črna, lepa. Igrala sva se.

Postal sem tvoj golem, s strastjo si mi v hrbet klesala rime užitka.

Pribila si me v ponor slasti, ječal sem v gluho temo.

S hrbta si mi grizla nebeško predajo, v sunkih trdila moje telo.

Ko si me tako naredila, sem ti z dlanjo prekril život

in ti v varnem zaupal svoje dotike.

Ubiral sem ti čute in te mehčal s sapo.

Bila si Moja,

jaz sem bil samo zate.

Tvoj.

So čustva, občutja in misli. So in ne izrekam jih. Nekaj jih zapišem, da jih boš nekoč našla. Še več jih obdržim zase. Egoist sem, moram biti. V slast si mi, zakaj bi ti govoril, kako te bom snedel …

Raje ti nastavim hrbet, da vanj ujamem tvoje poljube.

Ljubila si me, kot še nikoli.

Bilo je prvič.