Odbleski v morski peni
* * *
Na robu morja mečem kamenčke v popek.
Obrneš se in začneva novo igro.
* * *
Moje misli ti kapljajo na razgreto telo.
Požgečkajo. Skriješ se v noč.
* * *
Koža, moja in tvoja.
Čudoviti dotiki nastajajo.
* * *
Objem. Vesolje izgine.
Samo jaz in ti
poljube hrepeniva.
* * *
S poljubi tališ moj ledeni oklep.
Prisesaš se name.
Vzdrhtim.
* * *
Jutro.
Predramiš me.
Odprem oči, jih priprem.
Gledam te.
V rosni travi.
* * *
Pogrešam te,
Nasmejana zvernica.
Madeži ugrizov mi dajo vedeti,
da nisi le blodna prikazen.
* * *
Katera koža najbolj diši?
Moja.
Po njej.
* * *
Spet.
Razpel bi te med svoje ude
in se naslajal s tabo.
komentar avtorja mah — 23.07.2008 @ 10:43
prelepa. pa ne morem določiti dela, ki bi mi bolj sedel. vsi deli so mi bolj.
ko nam koža najbolj diši, če ne diši po nas..
komentar avtorja eneja — 26.07.2008 @ 15:31
Izjemno čutno in doživeto napisano - “dotiki…objem…poljubi…vesolje izgine…moja koža diši po tebi”…
Insert neke ljubezni, za katero še sami ne vemo kako in zakaj nas je doletela. Je pa fajn, kadar nas doleti.
komentar avtorja faktor — 26.07.2008 @ 17:08
In potem hrepenenje izgine …
Ostane reminiscenca na retorti doživljanja.
Spomin, ki bledi.