V sončnem zahodu morje drhti,

na obali ljubiva se

nežno jaz in ti.

Strast taliva v loncu blažene naslade,

ko na naju prvi

sončni žarek pade.

Rdeče češnje, sočne, gladke

kakor ustne tvoje sladke.

On: Kraljestvo menjam za tvoj nasmeh.

Ona: Ti nimaš kraljestva, jaz pa v tem trenutku ne – nasmeha. Kremžim se ob misli na zapisnike in sestanke … pa dolge ponedeljke.  *tu nekje sem se pa nasmehnila in ta nasmeh si smeš vzeti*

On si nasmeh vzame in ga spravi k licu, da ga spremlja ves dan po mestnih brezpotjih.

Noč, vsa črna, lepa. Igrala sva se.

Postal sem tvoj golem, s strastjo si mi v hrbet klesala rime užitka.

Pribila si me v ponor slasti, ječal sem v gluho temo.

S hrbta si mi grizla nebeško predajo, v sunkih trdila moje telo.

Ko si me tako naredila, sem ti z dlanjo prekril život

in ti v varnem zaupal svoje dotike.

Ubiral sem ti čute in te mehčal s sapo.

Bila si Moja,

jaz sem bil samo zate.

Tvoj.

So čustva, občutja in misli. So in ne izrekam jih. Nekaj jih zapišem, da jih boš nekoč našla. Še več jih obdržim zase. Egoist sem, moram biti. V slast si mi, zakaj bi ti govoril, kako te bom snedel …

Raje ti nastavim hrbet, da vanj ujamem tvoje poljube.

Ljubila si me, kot še nikoli.

Bilo je prvič.

Premikal sem se proti izhodu. Nasmeh na ustnicah mi je dajal manevrski prostor, da sem se prebil mimo tebe. Zakaj te ne bi objel in poljubil? Zakaj sem samozavestno zakoračil proti vratom, skozi? Skrivala si se za vogalom in se smejala. Stavim, da te je v ustnicah žgečkalo. Vedela si. Vedela, da vem.

Igrivi pogled mlade ženske, ki z zanimanjem opazuje reakcije svojega bodočega moža.

Izbrala si me, ko sem spal.

Opazil sem šele sedaj.

Ljubila sva se, iz teles

puščala strast; eden drugemu

nad sabo jemala oblast.

Ubirala sva

želje mesa

si, z usti

pred jutrom

umrla sva.

Ne frčim še po zraku, sto metrov visoko.

Ne sprašujem se, ali bom padel na glavo, noge ali pak v rožice.

Mislim, zanima me že, iz čistega firbca.

Čutim, da se fedr rahlo napenja.

Pogled bo začel iskati čelado, z rokami se prijemam za gležnje.

Letel bom čimdlje, sredi poti se bom iztegnil in segal po zvezdah.

Za hipce bom izgubljal pregled.

Čutil bom svežino oblakov.

Heroj si bom odpel šnolo in odvrgel šlem.

V mislih zakličem:

“Glej, brez čelade!”

Do takrat stojim na tleh, si pravim.

V trenutku zazrtja v svoje Zrcalo je ugotovil, da ga daje nevarna rdečica. Spremljajo jo tudi drugi znaki, ki so na tistem seznamu, katerega se sicer raje sploh ne spominja. Preveril je še enkrat svoje ledene oči – nenavadno priprte so, kot vsakič, kadar je svoje tace stegnil po kakšnem dragulju.

Tokrat so špranje, iz katerih gledajo zrkla, široko priprte, z majhnimi gubicami zgoraj in spodaj. Oči se na nekaj pripravljajo, povsem jasno je, da nekaj silovito gledajo, kakor da nekaj premikajo. Lica se prožijo kot tektonske plošče, prijazne gubice ob kotičkih ust pa dajejo slutiti, da je prikrit nasmeh tisto, zaradi česar daje njegov obraz tako čudne znake.

Zavil se je v svoj blog ter si napisal nekaj obkladkov. Skušal si je izmisliti izgovor …

Ostal je praznih misli in oprezal za prvimi jutranjimi žarki.

Najbolje, da spet zleze na streho. Morda bo videl dlje.

Morda mu bo dano videti v tvoje sanje.

Premišljujem, nehote se delajo beležke.

Ne potrebujem. Čustva niso Čudoviti um.

Dovolj dobro čutim.

Svoje misli zavestno prepustim hormonu sreče.

Premetava me.

Kažem ti prst, a želim si, da bi vzela roko.

Z ramenom vred.

Ali z vsem telesom.

Mojim in tvojim.